Najboljši dokaz o tem, ali neko zdravilo deluje, ne deluje ali celo škoduje, dobimo tako, da zberemo in pogledamo vse študije (preizkuse), ki so bile o določenem zdravilu opravljene. Le tako dobimo celostno sliko o učinkovitosti in neučinkovitosti zdravila. Če rezultate določenih študij (namerno ali nenamerno) zamolčimo, lahko to pripelje do pristranske slike o zdravilu, kar ima lahko za posledico prekomerno predpisovanje, nepotrebne stranske učinke in kasnejše uvedbe učinkovitejšega zdravljenja. V literaturi, ki je dostopna zdravnikom, so večkrat objavljene študije, ki so za neko zdravilo pokazale pozitiven rezultat, kot pa študije, ki niso pokazale nobenega rezultata, ali pa so bile zaradi tega ali onega razloga prekinjene. Vsaj dva razloga sta, zakaj do tega pride: farmacevtska podjetja takih študij preprosto nočejo objaviti ali pa za urednike revij niso dovolj zanimive. Rezultati teh študij tako javnosti in zdravstveni stroki ostanejo nedostopni.

Da bi zdravniki in zdravstvene ustanove lahko sprejemali kar najboljše odločitve o našem zdravju in da bi različna združenja raziskovalcev lahko opravljala kar najbolj točne analize, je zelo pomembno, da imajo dostop do rezultatov vseh študij, kot jih imajo v večini primerov le regulatorne agencije. Več oči več vidi in večkrat so se z dodatnimi analizami podatkov študij razkrile nove, prej neopažene nevarnosti zdravil ali celo njihova popolna neučinkovitost. Tako sta objava (“nezanimivih”) študij brez ugotovljenih učinkov in prekinjenih študij ter dostop do njih v interesu zdravstvene stroke, sploh pa pacientov. Brez vednosti o rezultatih vseh študij je predstava, ali in koliko neko zdravilo deluje, lahko precej izkrivljena.

All Trials je mednarodna iniciativa za spodbujanje transparentnosti kliničnih preizkusov, ki zagovarja javno objavljanje vseh v kliničnih preizkusih pridobljenih podatkov. Na spletni strani alltrials.net lahko tudi podpišete peticijo in se tako vpišete med tiste, ki jim za transparentnost pri objavljanju študij ni vseeno.

All Trials pa nas tudi opozarja, da bodo v odboru za okolje, javno zdravje in varnost hrane pri Evropskem parlamentu 29. maja glasovali o regulaciji kliničnih preizkusov v Evropi, in nas poziva, da stopimo v stik s poslanci v dotičnem odboru, naj se zavzamejo za transparentno objavljanje.

Tule je predlog pisma, ki smo ga poslali mi, lahko pa ga pošljete tudi vi, v podporo kampanji All Trials za transparentno objavljanje izsledkov kliničnih preizkusov:

Slovenski poslanci v odboru za okolje, javno zdravje in varnost hrane, ki bodo glasovali o regulaciji kliničnih preizkusov v Evropi, so Zofija Mazej Kukovič, Romana Jordan in Alojz Peterle. Našo ali svojo verzijo besedila jim lahko pošljite na naslednje naslove:

zofija.mazejkukovic@europarl.europa.eu
zofija.mazejkukovic-office@europarl.europa.eu
romana.jordan@europarl.europa.eu
romana.jordan-office@europarl.europa.eu
info@romanajordan.si
soj@romanajordan.si
alojz.peterle@europarl.europa.eu
alojz.peterle-office@europarl.europa.eu
press@peterle.si

Avtor fotke: Maryland GovPics

1. Ben Goldacre, Bad Pharma, str. 172.

Pripravili smo slovenske podnapise. Uživajte.

Njegov sestavek se začne nedolžno: »Klimatologija žal ni za telebane!« Človek bi že pomislil, da bo sledil pošten povzetek vseh napačnih predstav, ki jih imamo laiki oz. telebani o klimatologiji. A Margan že v naslednji povedi odkrije svoje karte, malo kasneje pa le še potrdi, da bi sestavek pravzaprav moral začeti bolj ambiciozno in že kar nekoliko prevzetno, namreč: »Klimatologija žal ni za klimatologe!«

Tako je, Margan klimatologije ne bi predaval le začetnikom, ampak kar vodilnim klimatologom vsega sveta. Začetni položaj je res klavrn, saj AGS podpira velika večina aktivnih klimatologov.^[1] Da bi si pripravil manevrski prostor za ta epski napad, že takoj na začetku pomeša vzrok in posledico, kar se mu kasneje v članku zgodi še večkrat; z roko zamahne nad konsenzom klimatologov, kot da je konsenz namenjen samemu sebi in ni le posledica sila prepričljivih dokazov. Seveda ima Margan prav, da ne moremo vnaprej izločiti sicer izredno majhne verjetnosti, da sam ve nekaj, kar je ušlo večini klimatologov, a vsekakor od njega ne pričakujemo nič manj kot izjemne dokaze. Pa jih ima?

Da bi izvedeli, moramo članek prebrati, vendar je iz njega težko razbrati rdečo nit. Od številnih drugih prispevkov se njegov razlikuje v tem, da veliko računa, a kar kmalu postane jasno, da gre za precej standarden trik, t. i. zaslepljevanje z znanostjo. Teoretični uvodi so še kar pravilni, a kar hitro se v razpravo prikradejo izjave, ki zavajajo.^[2] Ubogi laiki smo potem postavljeni pred odločitev, ali vsemu mirno verjamemo ali pa investiramo veliko časa. Margan nas sicer že na začetku skuša pomiriti, da je za razumevanje treba poznati le srednješolsko fiziko in kemijo oz. je treba biti malo močnejši v naravoslovju. Osebno me to prav nič ne pomiri, ampak sem lahko le še bolj zaskrbljen. Ne le, da Margan ve nekaj, česar vodilni klimatologi ne razumejo, ampak je za razumevanje tega uvida potrebna le srednješolska fizika. Stavim, da se je vaš skepticizem že ogrel in smo pripravljeni, da si nekaj trditev pogledamo bolj konkretno.

Ker bi bilo demantiranje celotnega članka preobsežno in bi demanti kot odsev članka tudi sam izgubil rdečo nit, se bom v nadaljevanju osredotočil na tri glavne sklope. V prvem Margan napada toplogredni učinek, v drugih dveh pa predstavi alternativni teoriji.

Teorija, ki je napačna … po občutku

Po daljšem uvodu le pridemo do prvega večjega kamna spotike. Margan se loti fizičnega vzroka za globalno segrevanje, t. i. teorije tople grede.^[3] Znanstvenik Trenberth je naredil celovito študijo energijskih tokov, ki so prikazani na sliki 1 (v Marganovem članku je to slika 8). Margan ga kar tako mimogrede poskuša diskreditirati, češ da je naslov skice napačen, vendar diskreditira kar samega sebe (le zakaj energijskih tokov ne bi smeli ponazoriti z močjo?). A to sploh ni pomembno. Pomembno je to, da številkam o energijskem toku preprosto ne verjame oz. se mu zdijo nenavadne.

Slika 1 Prikaz letnih in globalnih energijskih tokov.

Je Margan našel študije, ki Trenberthu nasprotujejo? Citatov ni. Je napravil svoje izračune oz. meritve in ugotovil, da se ne ujemajo? Se mu zdi model tokov računsko protisloven? Se mu zdi, da je model fizikalno protisloven? Nič od tega, razen pogojno slednjega, kar obravnavam malo kasneje. Marganu so številke preprosto neintuitivne in iz tega z neverjetno lahkoto potegne zaključek v stilu »se vidi z aviona«, da je model fizikalno popolnoma neustrezen.^[4] Spomnimo: intuicija je za skeptika le začetek poti, ki se nadaljuje z bolj rigoroznim preverjanjem. V znanosti je polno primerov, ki so neintuitivni, vendar resnični. Margan bi za pojasnitev lahko povprašal kakšnega klimatologa ali celo Trenbertha, samega avtorja študije,^[5] vendar iz zapisanega ni mogoče razbrati, da je to naredil. (V interesu popolnega razkritja moram priznati, da tudi jaz Margana nisem kontaktiral, da bi razjasnil mnoge nejasnosti v svojem članku.)

Še več, povsem jasno je, da Margan članka, od koder izvira slika, sploh ni prebral. Pravi, da »niso podane ocene intervala zanesljivosti katere koli od teh količin«, kar preprosto ni res. Na sliki jih seveda ni, so pa zato navedene v članku. Prav hitro sem našel interval za najpomembnejšo količino na sliki, neto absorbirano energijo oz. energijsko neravnovesje, ki je pravzaprav vzrok za globalno segrevanje (količina je 0.9Wm^-2±0.5Wm^-2).

Sami lahko prav hitro preverimo, ali so številke vsaj približno smiselne. Marganu se sicer zdi nenavadno, da toplogredni plini prispevajo h »gretju« površja Zemlje dvakrat več kot Sonce (333 enot proti 161), a ne pozabimo na noči in predele z višjo zemljepisno širino^[6] ter svetlobno odbojnost^[7] Zemlje. Prav tako ne bi smelo biti presenečenje, da Zemljino površje seva več energije, kot jo zadane sevanje Sonca v celoti (397 enot proti 341), saj ima Zemlja na srečo višjo temperaturo, kot bi jo imela ob sevalnem ravnovesju brez atmosfere.^[8] Številke torej v grobem niso presenetljive

S svojo sliko 9 nam Margan le daje nekaj upanja, da bo svoje nestrinjanje z vrednostmi, ki jih je izmeril in izračunal Trenberth, utemeljil še s čim drugim kot le s svojim občutkom. A tudi tukaj napravi neverjeten skok od grafičnega prikaza do številk, ki naj bi nasprotovale Trenberthu. Problematike se zaveda že sam, saj pravi »Žal so barvno lestvico na desni sliki za izsevano moč izbrali nekoliko nerodno in je težko na oko oceniti deleže prehodnih območij.« Kako je torej Margan dobil te vrednosti, če ne na oko? Opis tega postopka ali vir namreč ni naveden.

Veliko kasneje se izkaže, da Margan ne trdi nič več ali manj kot to, da je teorija tople grede nesmiselna, ker naj bi kršila drugi termodinamični zakon,^[9] saj je nemogoče, da bi hladnejše telo (ozračje) nazaj segrevalo toplejšega (površje). Ta trditev je hkrati tudi dokaz, da Margan nima namena prispevati karkoli konstruktivnega k debati o AGS, saj je nesmiselnost trditve ob krajši razlagi očitna tudi laikom, ki tega zakona ne razumejo, še manj pa njegovih subtilnih nians. Treba se je namreč le vprašati, ali klimatologi dejansko trdijo, da toplogredni plini grejejo površje Zemlje in oceane.

V pogovornem jeziku velikokrat rečemo, da neka stvar greje, čeprav ta stvar nima izvora toplote. S takim primerom se srečujemo vsak dan: obleka. Pogovorno rečemo, da nas greje, vendar je tehnično bolj točno, da nas obvaruje pred ohladitvijo. Kadar klimatologi govorijo o segrevanju površja zaradi toplogrednih plinov, gre seveda za primerjavo dveh stanj, ki sta časovno ločeni in torej sploh ne moremo govoriti o sistemu, ki bi ga lahko analizirali z vidika entropijskega zakona. Težko je razumeti, kako je Margan padel v to past, če ga pa kdo od vas sreča pozimi, ga lahko vpraša, zakaj je odet v oblačila, saj je po entropijskem zakonu jasno, da ga ne morejo greti, saj so hladnejša kot on. Da je teorija tople grede v skladu s fiziko, potrdi tudi slika 1, ki je za Margana tako zelo nesmiselna. Površje v atmosfero izseva 396 enot, od atmosfere pa nazaj prejme 333 enot. Energijska bilanca je torej negativna, kar je povsem v skladu z drugim termodinamičnim zakonom.

Vsega je kriva plima

Po še nekaj cvetkah – med drugim je tudi jasno, da Margan ne loči vremena od podnebja^[10] (glej »Računalniško modeliranje klimatskih procesov«) – pridemo do prav shizofrenega dela, kjer opisuje Scafettovo »teorijo«. Avtor teorije je vzel intenzivnost sončevega sevanja ter poiskal poljubno krivuljo, ki se intenzivnosti najbolje prilega. Kje je fizični proces, ki bi opravičil takšno početje? Menda velikost plimskih sil na Soncu, ki je rezultat planetov, kar naj bi pomembno vplivalo na Sončevo aktivnost!? Margan gre še korak dlje in s krivuljo prilagodi kar globalne temperature. To posredno povezavo je najbrž naredil, ker se je bilo težko odreči sliki 22 v njegovem članku, ki namiguje, da Scafettov model bolje napoveduje prihodnje temperature kot uradne projekcije. Pri vsem tem je najbrž popolnoma vseeno, da je uradno projekcijo Margan napačno ponazoril in da lahko zato zmotno zaključimo, da je pri napovedovanju temperature nezanesljiva.^[11]  Poleg tega ima uradna projekcija pomembno prednost: fizikalno utemeljitev.

Da ima fizikalno utemeljitev tudi Scafettov model, naj bi dokazovala Marganova slika 23. Pustimo besedo Marganu:

Težišče [Sončevega sistema] se pogosto nahaja izven Sonca, kar pomeni velikanske plimne sile na sončevi plazmi. Razlike v pritiskih gotovo igrajo pomembno vlogo pri pretoku energije v notranjosti Sonca in posledično na njegovo površinsko aktivnost (število magnetnih vrtincev, oziroma ‘sončnih peg’, ter koronarnih izbruhov).

Že prej sem omenil, da bi posledice teh »samoumevnih« procesov lahko merili neposredno in ne posredno preko temperatur. Scafetta sicer v članku naredi prav to, a zapeljimo se po vzročni verigi proti izvoru. Kaj točno naj bi pomenile »velikanske plimne sile« in kaj pomeni, da razlike v pritiskih »gotovo« igrajo pomembno vlogo? Je to izmerjeno in dokazano ali spet odvisno od intuicije gospoda Margana? V tem primeru pričakujem referenco (Scafetta teh dokazov namreč ne omenja). Kakorkoli že, njegova trditev o plimskih silah je napačna. Težišče Sončevega sistema namreč nima vpliva na velikost plimskih sil.^[12] Vzemimo npr. Zemljo. Težišče sistema Zemlja – Sonce se nahaja daleč od Zemlje, globoko v Soncu, težišče sistema Zemlja – Luna pa malo pod Zemljino površino. Po Marganovi logiki so plimske sile Sonca na Zemljo velikanske, Lune na Zemljo pa malenkostne. Pa vendar že osnovnošolci vedo, da je plimovanje predvsem rezultat našega naravnega satelita. Je to le eden od mitov o fiziki, ki jih učijo v šoli? Priznajmo si, da jih je kar nekaj, a v tem primeru Luna dejansko prispeva večino plimske sile.

Pravzaprav se je težko odločiti, kaj je pri tej »teoriji« bolj neznanstveno: iz trte izvit fizični vzrok ali iskanje fizičnega vzroka za vsako ceno po vaji iz prilagajanja. Najbrž slednje, saj je vzrok prvega.

Manj oblakov, bolj vroče … razumeš?

Margan se AGS loti tudi s Svensmarkovo teorijo, ki pa celo ponudi fizični vzrok za pojasnitev naravnega segrevanja Zemlje. Svensmark je namreč oče teorije, po kateri naj bi imeli kozmični delci pomemben vpliv na tvorbo oblakov, ki v povprečju ohlajajo Zemljo. Manj kozmičnih delcev pomeni manj oblakov, torej toplejše podnebje. Na žalost teorija pade že pri osnovi, saj podatki ne kažejo nobenega trenda upadanja števila kozmičnih delcev. Poleg tega teorija ni popolna, saj je znanstvenikom do sedaj uspelo dokazati le to, da kozmični žarki vplivajo na začetek tvorbe posameznih majhnih vodnih kapljic.^[13] Do pomembnega vpliva na celoten proces tvorbe vodnih kapljic, na oblake in preko tega na podnebje je še dolga pot. Margan navaja eksperiment CLOUD v CERN-u, kot da bi ta tak vpliv dokazoval, vendar to ne drži.^[14]

Tudi če bi bil vpliv kozmičnih delcev na podnebje dokazan, se je treba zavedati, da:

• ni nobenega trenda upadanja števila kozmičnih delcev (glej vir pod opombo 14);
• je trend naraščanja temperatur ponoči hitrejši kot podnevi, kar se sklada z AGS, ne pa s Svensmarkovim efektom, saj bi se morale temperature podnevi višati hitreje.^[15]

V grobem sem izpostavil tri Marganove kritike AGS in pokazal, da tudi tista, ki si pogojno zasluži naziv znanstvena, nikakor ne more razložiti vsaj zadnjih dobrih tridesetih let globalnega segrevanja. Margan se je lotil še marsikatere sekundarne teme, vendar je bil moj namen le pokazati, da ni treba vnaprej verjeti vsemu, kar piše na internetu, čeprav je objavljeno pod URL-jem Instituta Jožef Stefan in je v članku polno formul, ki jih ne razumete. Velikokrat je povsem dovolj, da sledite virom, ki jih navaja članek. Ne bodite presenečeni, če boste ugotovili, da so članki objavljeni v revijah dvomljivega slovesa ali pa navedbam sploh ne pritrjujejo.

Margan svoj članek zaključi z začudenjem, da nekaj argumentov, ki jih je uporabil, ne najde na Wikipediji. Na samem koncu beremo: »Mar gre res za tako skrivnost? Človek se včasih vpraša …« Ta elipsa najbrž pomeni, da je jasno, da je v ozadju neka zarota. Mi si pa mislimo svoje.

Avtor naslovne fotke: Len Radin

1. Lep pregled študij na http://www.skepticalscience.com/global-warming-scientific-consensus-intermediate.htm
2. Na izjavo, da je koncentracija CO₂ posledica temperatur, naslednji video ponuja zabaven odgovor: http://www.youtube.com/watch?v=zQ3PzYU1N7A Načeloma se izogibam citiranju youtube videov, a Potholerjevi kratki filmčki so poučni in zabavni. Pohvalno je, da velikokrat citira in pravilno interpretira znanstvene članke.
3. http://sl.wikipedia.org/wiki/Učinek_tople_grede
4. Bitke med znanstveniki in »intuitivci« se šaljivo loti kdo drug kot potholer54: http://www.youtube.com/watch?v=OjD0e1d6GgQ
5. http://www.cgd.ucar.edu/cas/Trenberth/trenberth.papers/TFK_bams09.pdf in bolj poljudna verzija http://www.skepticalscience.com/Tracking_Earths_Energy.html
6. Že samo ta prispevek prinese faktor štiri. Zemlja namreč zajame Sončevo energijo s svojim presekom ( ), sevanje toplogrednih plinov pa po celem površju, torej .
7. Ta odbojnost oz. albedo bi bil za popolnoma črno telo 0, za popolnoma odbojno pa 1. Zemljin albedo je slabih 40 %.
8. Sevalno ravnovesje je stanje, kjer Zemlja brez atmosfere izseva prav toliko energije, kot jo prejema od Sonca. Doseženo je pri povprečni temperaturi približno -18 ° C. Če dodamo atmosfero, se zaradi toplogrednih plinov (predvsem vodne pare) povprečna temperatura poveča na približno 14 ° C.
9. Drugi termodinamični oz. entropijski zakon je bil formuliran, ker v naravi niso opazili pojavov, ki bi jih prvi termodinamični oz. energijski zakon sicer dopuščal. Eden od takih pojavov je tudi spontani prehod energije s hladnejšega na toplejše telo. Zakon je začel − kot toliko drugih − kot empirični zakon, vendar je medtem že dobil teoretično utemeljitev v kvatni statistični mehaniki.
10. Tako pri vremenu kot podnebju gre za iste pojave, le da jih pri podnebju opazujemo skozi daljše časovno obdobje. Medtem ko je vreme zelo kaotično, je podnebje precej manj. Čeprav ne moremo napovedati vremena na določen dan deset let v prihodnosti (na kar radi opozarjajo zanikovalci globalnega segrevanja), pa smo lahko prepričani, da bo povprečna temperatura marca in aprila v Sloveniji višja kot januarja in februarja veliko let v prihodnosti.
11. Primerjava različnih projekcij: http://www.skepticalscience.com/contary-to-contrarians-ipcc-temp-projections-accurate.html
12. Samo plimovanje je sicer kompleksen pojav, a vzroki zanj so relativno preprosti. Kljub temu je na internetu polno zavajujočih in napačnih razlag. Ključ je, da izberemo opazovalni sistem in se ga dosledno držimo. Naslednji članek zelo dobro razloži številne napačne razlage: http://www.lhup.edu/~dsimanek/scenario/tides.htm
13. http://www.nature.com/nature/journal/v476/n7361/full/nature10343.html
14. http://www.realclimate.org/index.php/archives/2011/08/the-cerncloud-results-are-surprisingly-interesting/
15. http://www.skepticalscience.com/10-Indicators-of-a-Human-Fingerprint-on-Climate-Change.html

Zgodba o zastarelem načinu zdravljenja, ki ima številne privržence še danes, kljub temu da raziskave, zdrava pamet in praktično celotna znanost znova in znova kažejo na njegovo absurdnost in neučinkovitost.

Da si boste lažje ustvarili mnenje o (kakršnikoli že) vlogi tega še zmeraj prisotnega načina zdravljenja, pričnimo kar z orisom mišljenja v medicini, ki je prevladovalo v prejšnjih stoletjih, natančneje v zgodnjem novem veku.

Medicina in terapevtske ideje v prejšnjih stoletjih

Osemnajsto stoletje je bilo kulturno-zgodovinsko gledano obdobje razsvetljenstva,^[1] a je bila kruta in dandanes nam praktično popolnoma nerazumna medicina tedaj še vedno prisotna. Delovanje človeka in razvoj bolezni so razlagali sistemi, ki so imeli pridih magičnega mišljenja. Georg Ernst Stahl (1660–1734), profesor medicine na univerzi v Halleju, je na primer s svojim animizmom trdil, da duša upravlja vse telesne funkcije.

Delovanje človeka in razvoj bolezni so razlagali sistemi, ki so imeli pridih magičnega mišljenja.

Terapevtski posegi, ki so se jih zdravniki in padarji (padar je nekdo, ki se ukvarja z zdravljenjem brez ustrezne poklicne izobrazbe)^[3] posluževali, so bili pogosto kruti, boleči in znanstveno praktično popolnoma neutemeljeni, saj formalno zastavljenih raziskav za ali proti učinkovitosti posegov in zdravljenj še niso izvajali.^[4][5] Umetno so povzročali ognojke, saj so verjeli, da lahko tako pozdravijo vrsto bolezni.

Puščanje krvi

Z ostrim skalpelom so zarezali v kožo, na primer na mečih ali na nadlakti, položili vanjo zrno graha ali svinca, potem pa rano površno zašili. V dveh dneh se je naredil čir, iz katerega je tekel gost gnoj. Ranice so včasih napravili tudi s korozivnimi sredstvi. Ko (če) je bolnik okreval, so grah odstranili.^[2] Za preprečevanje in zdravljenje bolezni so ljudem puščali kri. Praktično je ni bilo bolezni, ki je s tem ne bi zdravili. Spravili so se tudi nad takšne, pri katerih bi še laiki zavijali z očmi, kot so npr. herpes, psihiatrične bolezni, krvavitev iz nosu in premočne menstruacije.^[6] Kri so puščali tako, da so ljudem žilo prerezali z nožem ali pa v njo naredili luknjico. Za boljše iztekanje so ude prevezovali.

Za preprečevanje in zdravljenje bolezni so ljudem puščali kri. Praktično je ni bilo bolezni, ki je s tem ne bi zdravili.

Klistir

Kot kontrapunkt krutim posegom so se začeli uveljavljati novi načini zdravljenja. Le-ti so, kot prej omenjeni sistemi, zrasli v glavah posameznikov, nato pa so se širili s prepričanimi zagovorniki. Dunajski zdravnik Franz Anton Mesmer (1734–1815) je na primer trdil, da povezujejo človeško telo in kozmos nekakšne magnetne sile – animalni magnetizem. Te magnetne sile naj bi s polaganjem rok prenašali na drug organizem in tako zdravili bolezni. Moderna je postala tudi frenologija, ki jo je utemeljil Franz Joseph Gall (1758–1828), po rodu Dunajčan in zdravnik v Parizu. S frenologijo naj bi prepoznal človekovo inteligenco in značaj po obliki njegove glave. Samuel Hahnemann (1755–1843), nemški zdravnik, pa je iz globokega razočaranja in želje po oddaljitvi od krutih in surovih terapij razvil način zdravljenja, ki temelji na principu »podobno zdravimo s podobnim«, in to tako, da bolj bo zdravilna snov razredčena, močnejši učinek bo imela. Učinkovanje takih pripravkov je pripisoval dematerializaciji snovi med redčenjem, to pa naj bi delovalo psihodinamično, kar naj bi v duši vzpodbudilo zdravilne sile, ki bolezen pozdravijo.^[2] Sliši se magično, kajne? No, princip »podobno s podobnim« ni bil čisto nov, saj je v 18. stoletju že zdravnik in filozof Alberti zdravil opekline z vročino in ozebline s snegom, v ljudski medicini pa so zdravili šen (bakterijska okužba kože, ki je zaradi vnetja topla in rdeča) z rdečo koralo.^[2] Seveda nič od tega ni kaj prida delovalo. Če bi, bi se najbrž še danes anemični, bledi ljudje prislanjali ob bele zidove in se s tem zdravili, medtem ko bi tiste, ki bi jih povozil avto, potem nekdo povozil še enkrat, da ne bi bili več poškodovani.

Rojstvo Hahnemannovih principov

Hahnemannove ideje so bile popolnoma iz trte izvite, zato si poglejmo, kako so mu sploh padle na pamet. Nekega dne je zdolgočasen od večnega pisanja preizkusil, kako deluje kininovec. Menil je, da mora zdravnik pripravke testirati sam na sebi.^[8] Lubje kininovca je zdravilo, ki so ga v tistih časih uporabljali za zdravljenje malarije, čeprav niso poznali njenega povzročitelja, niti niso vedeli, na kakšen način zdravilo deluje. Bolezni so rekli kar »swamp fever«, torej vročina, ki jo dobiš, če obiskuješ močvirja.^[9] Danes vemo, kaj malarijo povzroča in zakaj kinin, ki se ga občasno še danes uporablja za zdravljenje, deluje. Hahnemann je zaužil kininovec, dobil mrzle roke, postal je omotičen, nato pa mu je začelo razbijati srce. Kasneje se je začel počutiti slabotno, zardel je v obraz, v glavi je občutil otopelost, dobil je vročino.

Hahnemann

Vsi ti simptomi (in še številni drugi) so se mu zdeli jako podobni simptomom malarije.^[10] S simptomi poimenujemo težave, ki jih zdravniku poda bolnik. Za razliko od simptomov znake bolezni pri bolniku prepozna zdravnik sam. Oboji, znaki in simptomi, zdravniku kažejo pot do pravilne diagnoze. Iz teh svojih občutkov je Hahnemann izvèdel sklep, da kininovec pomaga pri malariji, saj pri zdravih osebah povzroča podobno stanje oziroma izzove enake simptome kot bolezen sama pri obolelem.^[8] To povezavo si je torej gladko izmislil, na njej pa je zasnoval cel sistem in ga zagovarjal do smrti.^[2] Verjel je, da simptomi kažejo, da se organizem zdravi, in da bi jih zato morali poudarjati, ne zatirati.^[11] Tako je bil rojen njegov prvi princip, da je podobno najbolje zdraviti kar s podobnim. Si predstavljate, da vam danes zdravnik reče, da vam bo znižal pritisk z zdravilom, ki sicer zvišuje pritisk? Ali pa čebula: ker nam osolzi oči, bi jo po tej logiki vzeli pri solznih očeh. A Hahnemannovega »odkrivanja« še ni bilo konec, saj je, navdušen ob prvem odkritju, začel preiskovati veliko število snovi iz mineralnega in rastlinskega sveta. Njihovo delovanje je preizkusil najprej na sebi, nato na svojih otrocih (pogumno, ni kaj!) in nekaj prostovoljcih. Preizkusil je čez sto snovi in si zapisal vse simptome, ki jih te snovi povzročajo.^[8] Seznam je bil velikanski in ga lahko na internetu izbrskamo še danes. Sestavlja Materio Medico, o kateri bom nekaj povedal kasneje. Hahnemann je sčasoma opazil, da se bolezen pri večjih odmerkih poslabša, toda izboljša po določenem času, zato je začel snovi redčiti. Trdil je, da so učinkovita sredstva po razredčitvi še učinkovitejša, neučinkovita pa postanejo učinkovita.^[2] Tako se je rodil drugi princip: princip neznatnih količin oziroma manjša je doza, bolj bo snov učinkovita. A Hahnemann zadev ni redčil z razumnimi količinami vode, npr. z enim litrom ali s tremi decilitri. Ne, redčil jih je tako zelo, da je razredčine začel označevati kar s številko potence. Tako je bila zanj 1000-kratna razredčitev 10 na potenco 3, torej 10³; 1.000.000.000.000.000.000.000.000.000.000-kratna razredčitev pa 10³⁰. Da ne pišem vseh ničel za razredčitev 10⁶⁰. Prvo si še nekako predstavljamo, eno kapljico ekstrakta snovi bi kapnili v liter vode, premešali in potem bolniku kanili v usta kapljico nastale mešanice. Pri razredčitvah višjih potenc si je stvar predstavljati težje, zato je najbolje dati kar slikovit primer. Hahnemann je tisto začetno kapljico razredčil tako, kot če bi kapljico neke snovi kanili v Tihi ocean, ga »premešali«, nato iz njega spet vzeli eno kapljico^[12] in rekli: »tako, zdaj imamo pa našo snov res fajn razredčeno.«

Hahnemann je tisto začetno kapljico razredčil tako, kot če bi kapljico neke snovi kanili v Tihi ocean, ga »premešali« in nato iz njega spet vzeli eno kapljico.

S poskušanjem različnih substanc in zapisovanjem učinkov je Hahnemann sestavljal prej omenjeno Materio Medico svojega novega terapevtskega načina. Materia Medica je listina, knjiga, katalog vseh substanc in simptomov, ki jih te substance povzročajo, načinov, kako substanco pripraviš (razredčiš), in bolezni, za katere so nato iste substance primerne za zdravljenje.^[14] Ta knjiga je biblija privržencev Hahnemannovega zdravljenja.

Hahnemannov način zdravljenja v luči razvijajoče se znanosti in njegov povratek

Razvoj znanosti in medicine ter vse boljše znanje o delovanju narave in telesa sta pustila zastarele metode, posege, razlage in načine zdravljenja za seboj. Prelomu med 18. in 19. stoletjem je namreč sledil nagel napredek in obdobje epohalnih odkritij v medicini.^[2] Zdravniki so začeli podrobneje odkrivati sestavo človeškega telesa (anatomija) in človeških tkiv (histologija). Fiziologija – veda o tem, kako človeško telo deluje –, je začela natančneje opisovati mehanizme delovanja naših organov in povezanosti med njimi. Kristalizirati se je začel patofiziološki pogled na bolezen,^[2] kar pomeni, da je bolezen posledica nepravilnega delovanja določenega tkiva in posledično funkcije organa. Medicini so na pomoč priskočile druge temeljne naravoslovne znanosti, kot so kemija, fizika in biologija. Odkrili so celico in jo poimenovali osnovna gradbena enota živih bitij. Če gre v celici nekaj narobe, gre nekaj narobe tudi v tkivu, ki ga določene celice sestavljajo, in tako zbolimo. Temeljne znanosti so tudi same doživele neverjeten napredek. Odkrivali so osnovne delce in celo njihovo subatomsko sestavo, razvozlali so delovanje celice in molekularnih poti v njih. Nastajale so zapletene fizikalne teorije in zakoni, ki si jih »navadni smrtniki« še zdaleč ne znamo razlagati. Medicina se je postavila na trdne znanstvene temelje.

Mesmerizem (nauk prej omenjenega polagalca rok) je preživel nekje do leta 1874, ko ga je Kraljevo medicinsko društvo v Parizu razglasilo za šarlatanstvo, kasneje pa so ga popolnoma prenehali izvajati tudi drugod po Evropi. Tudi Gallova frenologija je bila ovržena kot neznanstvena teorija, na Dunaju so predavanja o njej prepovedali.^[1][15] Nova odkritja o delovanju in sestavi človeka so že zgodaj zadala zadnji udarec Hoffmannovi eterično-hidravlični teoriji, fiziologija in temeljne znanosti pa so ovrgle vitalizem in druge sisteme, s katerimi so si razlagali delovanje človeka. Začela se je tudi doba medicinskih raziskav, ki je zadala poslednji udarec neučinkovitim in krutim metodam, saj so jih z dokazi potrdili za neučinkovite.

Medtem ko so se znanstveniki in zdravniki celega sveta zgledovali pri farmakologiji, ki nas natančno uči, kako zdravila na nas učinkujejo, kako se v našem telesu razporedijo, kako jih naše telo presnovi in kako izloči, so privrženci principov »razredči in fino stresi« skozi medicinska odkritja, znanstvene dosežke in prelomnice napredka v razumevanju praktično vsega, kar nas obdaja, uspešno slalomirali.

Šolska medicina danes sloni na načelu, da nasprotja zdravimo z nasprotji, kar je ravno obratno od Hahnemannovega prvega principa. Načelo se je v medicino sicer vpletalo že skozi vso njeno zgodovino, za zelo uspešno pa se je izkazalo šele v zadnjih desetletjih, ko ga je na vsakem koraku podpirala znanstvena metoda in njena odkritja. Ko je naše telo okuženo z bakterijami ali virusi, nam zdravnik predpiše takšno zdravilo, ki te klice ubije. Zdravila, ki bi pozdravilo srce, ko le-to začne popuščati, še nimamo, imamo pa zdravila, ki mu pomagajo tako, da omilijo obremenjujoče dejavnike. Tako srce lažje opravlja svojo funkcijo. Raka in njegovo bujno rast celic ustavimo s kemoterapijo (z zdravili, ki celicam preprečijo razmnoževanje) ali pa ga s kirurgijo izrežemo. S cepljenjem našemu imunskemu sistemu, odgovornemu za obrambo pred okužbami, »namignemo«, kako naj se razvije in bori, če bo telo kdaj prišlo v stik z določenimi smrtno nevarnimi mikrobi. Ko nas nekaj boli, vzamemo zdravilo, ki bolečino umiri, če pa si zlomimo kost, jo pravilno naravnamo in pospešimo celjenje z mavcem. To je le peščica zdravljenj »z nasprotji«, ki jih medicina pozna.

S takim zdravljenjem se spravimo na vzroke, ne le na simptome, in jih skušamo odpraviti.

Zaradi neuspešnosti in absurda takšnega zdravljenja v praksi je na prelomu 19. in 20. stoletja nanj že marsikdo pozabil, ali pa zanj sploh ni slišal. Hahnemannovi principi in pripravki so se bližali svojemu zatonu. Končno, kajne? Vendar se je zgodil preobrat; zbudil se je speči, že skoraj zamrznjeni zmaj in začel lomastiti po Evropi in Ameriki. Težko je s prstom pokazati le na enega krivca, vsekakor pa je ta povratek posledica politike, lahkovernosti ljudi, spretnega zavajanja in lobiranja. V Ameriki je bil eden ključnih momentov to, da so bili ti pripravki leta 1938 uradno sprejeti kot zdravila.^[11] Najbrž so mislili, da bodo tako ali tako počasi spolzeli v pozabo.^[16] Vključitev med zdravila je bila zasluga senatorja, ki je bil zagovornik takega zdravljenja. Prav tako so se ljudje začeli počasi obračati »nazaj k naravi«, pripravki iz živali, rastlin in mineralov pa so jim predstavljali idealno odskočno desko.^[11] Alternativna medicina, kamor se je ta način zdravljenja uvrščal, se je na spreten način preimenovala v komplementarno in alternativno medicino, češ da dopolnjuje šolsko medicino. Naslednje preimenovanje se je, mimogrede, zgodilo pred kratkim, ko je zrasla »integrativna medicina«, ki naj bi šolsko in alternativno medicino združevala.^[17] Nemčija, od koder to zdravljenje izvira, Francija in Amerika imajo danes največ privržencev.^[8] Alternativne metode doseganja zdravja so med ljudmi postale pravi trend približno ob istem času, ko so v Nemčiji spremenili zakone tako, da imajo zdravniki (še posebej zdravniki v osnovnem zdravstvu) še manj časa za posvečanje pacientom.^[18] Premalo časa za pregled in pogovor z bolnikom je zadnje čase problem zdravstva tudi pri nas, zaradi česar prosperirajo alternativci. Ljudje poiščejo nekaj drugega, pa najsi bo učinkovito ali ne. Tako si zagovorniki Hahnemannovega zdravljenja z nasmehom na obrazu manejo roke in polnijo žepe, kimaje pa še naprej po čisto enakih principih pripravljajo svoje pripravke. Te nato predpisujejo ljudem, ali pa jih ti kupijo kar v prosti prodaji za samozdravljenje.

Pripravki so lahko v tekoči obliki, v obliki mazila, najpogosteje pa so v obliki kroglic, ki se jih da pod jezik.^[8] Kroglice so sladkorčki, na katere je pokapljana ekstremno razredčena snov.^[19] Ta rezredčenost je na embalaži označena s črko, ki izkazuje osnovno razmerje razredčenosti snovi v vodi ali alkoholu (črka C npr. predstavlja razredčitev 1 : 100) in številko potence (npr. 30), ki pove, kolikokrat zaporedoma je nato bila osnovna razredčina še dodatno razredčena.^[8] Ena takih snovi je na primer arzenik (znan strup), ki naj bi pomagal pri zaprtju, bruhanju, zastrupitvi s hrano in celo pri astmatičnih težavah. Ta pripravek naj bi bil po njihovih navodilih primeren, če je oseba topla na otip, vendar jo v notranjosti mrazi. Preobjeda, smrtonosna rastlina, naj bi bila v razredčeni formuli odlična za zdravljenje akutno (hitro, nenadno) nastalih težav, kot so šok, nesreča ali izpostavljenost hladnim vetrovom. Kot živalski pripravek se uporablja celo čebela, in sicer za lajšanje vnetnega procesa, še posebej pri pikih žuželk (saj veste, podobno s podobnim). Ker je za pik značilna zbadajoča bolečina, bo ta pripravek primeren tudi za vnetje mehurja, ki se kaže z enakimi simptomi zbadajoče bolečine, le na drugem mestu. Uporabljajo tudi železo, volčjo češnjo, NaCl, živo srebro, šentjanževko, ekstrakt sipinega črnila idr.^[20][21] V Materii Medici naj bi bilo zapisanih že okoli tisoč snovi.^[22]

Novodobno šarlatanstvo

Hahnemannovo poslanstvo se je sprevrglo v novodobno šarlatanstvo. Šarlatanstvo par excellence! Materia Medica se vztrajno dopolnjuje. Glavni način za odkrivanje novih zdravil in njihovih učinkov ostaja preizkušanje. Boljši izraz bi bil morda »probavanje« (iz angleško »proving«). Potencialne nove zdravilne snovi dajo »v probo« zdravim ljudem. Le-ti snov pojedo, nato pa si nekaj tednov zapisujejo vse težave, občutke in spremembe, ki jih telesno in miselno obhajajo. Tudi sanje.^[19] Ker so prepričani in naučeni, da je popolnoma vsak občutek posledica zaužite snovi, lahko v dnevnikih poleg »legitimnih« simptomov, kot sta npr. glavobol ali utrujenost, najdemo tudi zelo zabavne cvetke. Ena takih je »občutek globljega dihanja kot običajno« ali pa »pretirana potrebnost« ali pa »to, da ima hrana čuden okus«.^[23] Dajmo jih, za zabavo, našteti še nekaj: »tako globoko spanje, da se me ni dalo zbuditi«, »premikal sem vrat v krogu, imel sem občutek, da je debel in da je moja glava enake velikosti – kot pri želvi«, »sam sebi sem paralelen, dualen, a ne razdeljen«, »pretirano tresenje med mečkanjem z ženskami«.^[17][24][25] Takšne »študije« zanje predstavljajo dovolj dober dokaz o primernosti in učinkovanju njihovih zdravil. Občutenja so namreč osnova simptomov, ki jih, poleg testirane snovi, zapišejo v Materio Medico.

Kot vidite, je stvar daleč od tega, da bi se posodobila, če bi bilo kaj takega sploh možno. Še slabše, odkar so principi začeli postajati spet trendovski, so razlage s strani zagovornikov, kako bi lahko pripravki delovali in kaj sploh so, postale vse absurdnejše. Po tem, ko so bili pripravki v Ameriki sprejeti kot zdravila, je FDA (Ameriška agencija za hrano in zdravila) raziskala trg, da bi ugotovila, kaj se dejansko prodaja in koliko se proda. Nekaj primerov pripravkov: razredčen ekstrakt tarantele (pajka) so prodajali za zdravljenje multiple skleroze, kobrin strup za zdravljenje raka.^[11]

Nekaj primerov pripravkov: razredčen ekstrakt tarantele (pajka) so prodajali za zdravljenje multiple skleroze; kobrin strup za zdravljenje raka.

No, boste rekli, so pa vsaj nehali stresati stekleničke. Saj dandanes ne morejo več verjeti v to, da bodo s stresanjem naredili stvar močnejšo. Odgovor je ne, niso nehali stresati. Obstajajo celo podjetja, kot je npr. Boiron, ki proizvajajo avtomatske stresalnike, tako da tistim, ki pripravke mešajo, ne odpadejo roke. S temi stresalniki skodelice s snovjo med redčenjem močno stresajo, s čimer naj bi pripravke naredili učinkovitejše. Očitno jim nek »napredek« vendarle lahko priznamo, saj je Hahnemann pred dvema stoletjema to počel tako, da je steklenične butal ob Biblijo.^[23] Tako na primer stresajo snov Oscillococcinum, ki ni nič drugega kot dobro zveneče ime za ekstrakt račjega srca in jeter.

Že vidim reklamo: »Jetrca razredčena bolj kot celo vesolje in gripe ni več«

Izjemen razvoj znanosti jih po eni strani tepe po glavi, po drugi strani pa jim daje priložnost za okoriščanje z znanstvenimi izrazi. Le-te živahno uporabljajo v svojih publikacijah za opisovanje mehanizmov, po katerih naj bi njihova magična voda delovala. V osnovi svojo »znanost« gradijo na stimulaciji lastne ozdravitvene sposobnosti organizma, vendar jim je v dvesto letih še ni uspelo pokazati ali razložiti. Medtem ko vsi vemo in priznavamo, da se telo včasih res samo neverjeteno uspešno bori proti bolezni ter da je narava nekaterih obolenj taka, da sčasoma sama minejo, si oni izmišljujejo razlage, kako bi do tega lahko sploh prišlo. Ena znamenitejših je spomin vode.^[32] Voda naj bi si »zapomnila« snov, ki je bila nekoč v njej raztopljena.^[33] Ob vstopu v telo ta voda po nekih magičnih mehanizmih vzpodbudi samozdravljenje in bolezen pozdravi. Drugi (ali pa ob kakšni drugi priložnosti isti) razlagajo, da ti pripravki učinkujejo kot cepljenje, tako da pripravijo imunski sistem do tega, da se brani proti bolezni.^[34]

Einsteinova enačba E=mc² je kot nalašč za to, da jo izkoristijo in v isti sapi razložijo, da je masa zanemarljiva in je naše telo samo en velik skupek energije, ki pa jo njihovi pripravki uravnovesijo in s tem vrnejo zdravje.

To seveda ni bil celosten pregled njihovih argumentov, še manj pa protiargumentov. Pokazati sem hotel le na to, kako zagovorniki s svojimi razlagami, ki same sebi nasprotujejo, za razliko od znanstvenih dognanj, ki se dopolnjujejo, stvari popolnoma zmešajo in jih naredijo še bolj trapaste.

Nikjer pa kakšnega oprijemljivega dokaza ali študije, ki bi bila v povezavi z znanostjo fizike, kemije ali biologije, le enostavno lepljenje težkih znanstvenih besed na principe, stare dvesto let.

Eden od kritikov je nekoč ves ta konglomerat izrazov, ki v pravi znanosti dejansko nekaj pomenijo, povzel z naslednjim zaključkom: »Če zdravljenje za to, da deluje, potrebuje čarovnijo, potem zelo verjetno ne deluje«.

Kaj pa dokazi?

Danes vendar že imamo metode, s katerimi lahko preverimo, ali neka stvar doseže svoj učinek, kajne? Seveda. Imamo jih, in to dobre. Vsako zdravilo (in vsak medicinski pripomoček) na trgu, preden ga lahko začnejo uradno uporabljati, testirajo. Poleg varnosti testirajo tudi njegovo učinkovitost – ali sploh deluje in ali deluje bolje od standardnega zdravljenja. Principi takšnega dokazovanja so osnova študij v medicini, v javnem zdravstvu in v farmaciji. Študije so lahko izvedene z različnimi metodami, najtrdnejše dokaze za ali proti neki terapiji pa da naslednja metoda. Bolnike z določeno boleznijo naključno razdelijo v dve skupini. Tako izničijo možnost, da bi na rezultat vplivale kakršnekoli druge stvari kot zdravljenje, ki ga preizkušajo. Ena skupina prejme zdravilo, druga pa sladkorček brez učinka (placebo). Nobeden od bolnikov ne ve, v kateri skupini je, prav tako tega ne vedo tisti, ki ocenjujejo učinke. In rezultati? Večina raziskav, kjer so preverjali Hahnemannove ekstra razredčene pripravke, ni pokazala učinkovitosti.^[37][38] Ostale študije, ki so nakazale (ker dejansko nobena ni nedvoumno pokazala), da bi ti pripravki lahko delovali, so bile bodisi zelo slabo izvedene (pristranske; eno tako smo obdelali) bodisi so take rezultate podale le po naključju ali pa ni šlo za nič drugega kot goljufijo.^[19]

Takih sistematičnih pregledov zdravljenja z razredčenimi in stresenimi pripravki različnih snovi je bilo do danes opravljenih že kar precej. Prišli so do enakega zaključka! Učinka ni.

Zakaj so torej zdravstveni sistemi, inšpekcije in agencije dopustile, da se na tržišču pojavljajo zdravila, ki ne delujejo? Na to vprašanje ni enoznačnega odgovora. Nekaj v smeri lobijev sem namigoval že v prejšnjih odstavkih. Eden izmed odmevnih primerov se je zgodil v Združenem Kraljestvu, kjer je komisija za znanost in tehnologijo, ki jo je imenoval parlament, v dolgem poročilu preverila dokaze, na podlagi katerih se je angleška Agencija za zdravje (NHS) odločila, da bo takšen način zdravljenja finančno podpirala. Po večmesečnih prebiranjih vsega predloženega na to temo, znanstvenih objav in po pogovorih s strokovnjaki različnih strok, predstojniki bolnišnic, skladov, inštitutov in predstavniki ministrstev dokazov o učinkovitosti niso našli.^[37] Agencija za zdravje pa za sponzoriranje kljub temu še naprej porablja sredstva davkoplačevalcev.^[40]

Kakršenkoli dober dokaz o učinkovitosti zdravljenja s pripravki, narejenimi po Hahnemannovih principih, bi zahteval, da ponovno napišemo zakone, po katerih deluje narava. Lahko se vprašamo, o čem imamo več dokazov: o celotni kemiji, fiziki in biologiji, na katerih stoji naš svet, ali o dveh principih, starih dvesto let? Eno ali drugo. Oboje ne gre. Principa tako močno nasprotujeta vsem naravoslovnim zakonom, da bi potrebovali najmanj en velik utemeljen dokaz, ki bi govoril v njun prid. Če bi ga kdo pokazal, bi z njim zatresel tla. Znanstveniki bi se klanjali, Nobelova nagrada bi težko ušla, o njem bi se pisalo v vseh medijih sveta. Namesto tega dobivamo (na veselje zagovornikov) le posamezne slabe študije, ki bolj ali manj zgolj statistično kažejo, da morda obstaja minimalen vpliv na bolezni. In to bolezni, katerih narava je takšna, da sčasoma minejo same po sebi. Takšni “dokazi” so veliko, veliko premalo. Enostavneje povedano: dokaz, da bi tako zdravljenje lahko delovalo, bi moral biti enako težak ali pa celo težji po kvaliteti in kvantiteti, kot vsi dokazi fizike, biokemije in fiziologije, ki govorijo, da tako zdravljenje ne more delovati. Še enostavneje? Izredne trditve (to, da deluje) dandanes zahtevajo izredne dokaze.^[41] Če bi prišli na plano, bi padale fakultete, zaprli bi se inštituti, odstopili bi ministri za znanost (no, pri nas najverjetneje ne), izkazalo bi se, da sta celotna kemija in fizika napačni že v svojem bistvu.

»Dokazovanje« nesmiselnosti takih pripravkov se je preselilo tudi na ulice. Razumni ljudje so imeli dovolj. Uprizorili so skupinsko zastrupljanje (predoziranje). Vsi so si hkrati v usta stresli veliko količino teh kroglic.^[42] Si predstavljate, da bi si namesto tega vsak v usta stresel 100 tablet Lekadola? Že bistveno manjše število tablet (npr. ena škatla Lekadola) bi povzročilo, da bi kar nekaj teh ljudi pristalo na intenzivnem oddelku zaradi odpovedi jeter, od tega bi jih nekaj verjetno umrlo. Zakaj? Zato, ker se z vsakim zdravilom, če ga vzamemo preveč, lahko zastrupimo. Zdravila imajo s svojimi učinkovitimi snovmi učinek na tkiva, organe in celice v našem telesu. Ta učinek je zaželen, saj ga poznamo in izkoriščamo za to, da zdravimo. Učinkovine v zdravilu se v črevesju vsrkajo, v telesu presnovijo in kasneje izločijo, kot vsaka druga stvar, ki jo zaužijemo. Če vzamemo preveč zdravila, torej preveč učinkovine, se z njo zastrupimo, saj je naše telo ne more dovolj hitro izločiti. Zastrupitev seveda ni najboljši dokaz za to, ali snov v zdravilu učinkuje ali ne, nedvoumno pa pokaže, da je v njem sploh prisotna. Če po tem, ko vzamemo ogromno količino (dozo) zdravila, zastrupitve ni, lahko zaključimo, da učinkovine v tem zdravilu ni bilo.

 Če po tem, ko vzamemo ogromno dozo zdravila, zastrupitve ni, lahko zaključimo, da učinkovine v tem zdravilu ni bilo.

Vendar moram poudariti, da naj varnost pripravkov ne bo izgovor. Hitro lahko zaključimo, da če ni nevarnosti, potem tudi ni razloga, da jih ne bi poskusili. Realnost pa je ravno nasprotna. Pripravki se prodajajo brez recepta in to včasih za hude bolezni. Privrženci trdijo, da so nekateri pripravki učinkoviti pri zdravljenju hude alergične reakcije.^[8] Huda alergična reakcija ali strokovno anafilaksija je lahko v nekaj minutah smrtna. Bolnik že na terenu potrebuje čim hitrejše zdravljenje z adrenalinom, ki upočasni in nasprotuje kolapsu našega sistema. To reakcijo bi zdravilci zdravili s svojo razredčeno vodo. Mislite, da bi kdo preživel?

Če dokazov še ni dovolj, ponuja James Randi, znani preiskovalec resničnosti nadnaravnih, paranormalnih in okultnih trditev, mikavno nagrado. Tistemu, ki bo s kvalitetno (poudarek je na besedi kvalitetno, saj je bilo nekvalitetnih že dovolj in vemo, kaj so pokazale) študijo pokazal, da ti pripravki res delujejo, bo dobil milijon ameriških dolarjev. Pokaže lahko na kakršenkoli način, le da bo metoda v znanstvenih krogih sprejemljiva. Dejstvo, da denarja še do danes ni dobil nihče, najbrž ne preseneča.^[43]

Pri nas

Posledica infiltracije Hahnemannovega načina zdravljenja v evropsko skupnost in zakonodajo se kaže tudi pri nas, saj smo po direktivah morali predpise poenotiti. Posamezen pripravek se lahko začne prodajati praktično brez dokazil o tem, ali sploh deluje ali ne, saj so ta »zdravila« izvzeta iz standardnega postopka registracije.^[44] Od leta 2011 se jih prodaja v naših lekarnah, brez recepta, za samozdravljenje.^[20] Na škatlicah s kroglicami mora biti napisano, da ni dokazov, da učinkujejo. Hkrati ne smejo biti nikjer napisane kakršnekoli medicinske indikacije, za katere se bi jih lahko uporabilo.^[45]

Posamezen pripravek se lahko začne prodajati praktično brez dokazil o tem, ali sploh deluje ali ne, saj so ta »zdravila« izvzeta iz standardnega postopka registracije.

Gospe in gospodje, zavedajte se, da vam v slovenskih lekarnah farmacevti ponujajo in prodajajo zdravila, katerih vsebina in izdelava sloni na zastareli ideji enega človeka, ki si jo je pred dvesto leti preprosto izmislil. Zagovorniki trdijo, da ti zdravilni pripravki vsebujejo snovi, ki povzročajo iste težave, kot jih hočejo pozdraviti. Zdravili naj bi preko spodbujanja sposobnosti samoozdravitve in to tako, da sprožijo enake simptome, kot jih sproži bolezen. Prvi princip o podobnosti zaokrožijo z drugim,

Ta način doseganja zdravja ali lajšanja težav je šarlatanstvo najboljše primere, s katerim se prodaja navadno vodo na kroglicah sladkorja. Zato ne nasedajte srednjeveški medicini!

Avtor naslovne slike: garrettc

1. Brumec V. Kratka zgodovina medicine. Maribor: Založba Pivec; 2008
2. Borisov P. Zgodovina medicine: poskus sinteze medicinske misli. Maribor: Založba Pivec; 2009
3. Kus B, Razinger K, Sket D. Slovenski medicinski e-slovar, 4. Izdaja; Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta, Lek d.d.
4. Wikipedia: Blind experiment
5. Evidence-based medicine: old French wine with a new Canadian label?
6. http://en.wikipedia.org/wiki/Bloodletting
7. http://en.wikipedia.org/wiki/Tobacco_smoke_enema
8. Pope-Toth K. Homeopatija. Ljubljana: Mladinska knjiga; 1994
9. http://en.wikipedia.org/wiki/Swamp_fever
10. Atwood K. Homeopathy and Evidence-Based Medicine: Back to the Future-part I. V: Novella S, Crislip M, Gorski D, eds. Science-Based Medicine: Guide to Homeopathy [Kindle e-knjiga] 2013
11. http://www.homeowatch.org/history/fdac1.html
12. http://www.youtube.com/watch?v=qONLXRNM3ss
13. Hall H. komentar na: Homeopathy and Evidence-Based Medicine: Back to the Future-part IV. Science-Based Medicine Feb 2008
14. http://en.wikipedia.org/wiki/Homeopathic_Materia_Medica
15. http://en.wikipedia.org/wiki/Phrenology#History
16. http://www.sciencebasedmedicine.org/index.php/homeopathic-regulation-diluted-until-no-substance-left/
17. http://www.youtube.com/watch?feature=player_embedded&v=mewOSMNgfGQ
18. http://edzardernst.com/2013/03/are-the-inadequacies-of-mainstream-medicine-to-blame-for-the-popularity-of-alternative-medicine/
19. http://en.wikipedia.org/wiki/Homeopathy
20. http://www.viva.si/Alternativna-in-naravna-pomo%C4%8D/7907/Homeopatska-zdravila-na-slovenskem-trgu
21. http://www.viva.si/Alternativna-in-naravna-pomo%C4%8D/8014/S-septembrom-%C5%A1e-12-novih-homeopatskih-zdravil-na-slovenskem-trgu
22. http://www.quackwatch.org/01QuackeryRelatedTopics/homeo.html
23. The ultimate homeopathic remedy
24. http://hpathy.com/materia-medica/haliaeetus-leucocephalus/
25. http://rationalwiki.org/wiki/Proving_%28homeopathy%29
26. http://www.maryenglish.com/greatwallofchina.html
27. http://scienceblogs.com/insolence/2009/06/17/homeopathic-plutonium/
28. http://homeogarden.com/index.php/lekarna-za-rastline/bolezni-in-skodljivci/polzi-stop
29. http://www.skeptical.gb.net/blog/?p=2718
30. http://news.bbc.co.uk/2/hi/programmes/newsnight/9341713.stm
31. http://en.wikipedia.org/wiki/Oscillococcinum
32. http://arstechnica.com/science/2013/04/the-pseudoscience-behind-homeopathy/
33. http://www.sciencebasedmedicine.org/index.php/homeopathy-as-nanoparticles/
34. http://www.senseaboutscience.org/data/files/resources/54/Homeopathy.pdf
35. http://www.youtube.com/watch?v=R_y4-z-kDqQ
36. http://scienceblogs.com/insolence/2012/12/17/just-how-stupid-do-homeopaths-think-we-are/
37. http://www.publications.parliament.uk/pa/cm200910/cmselect/cmsctech/45/45.pdf
38. Tomc A. Sistematični pregled raziskav učinkovitosti homeopatskih zdravil. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za farmacijo. 2011.
39. http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/23089215, http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/23185853, http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/23235586, http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/22568455, http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/21733480, http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/21668433, http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/20486620, http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/20402610, http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/20223686, http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/20099019,
    http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/17943868, http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/17285788,
    http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/16815519, http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/16125589,
    http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/19674623, http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/14583972,
    http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/12492603
40. http://www.nhs.uk/conditions/Homeopathy/Pages/Introduction.aspx
41. http://www.sciencebasedmedicine.org/index.php/plausibility_bias/
42. http://www.1023.org.uk/the-1023-overdose-event.php
43. http://www.randi.org/site/index.php/swift-blog/581-homeopathy-qualifies-for-the-million-dollar-challenge.html
44. http://www.jazmp.si/zdravila-za-uporabov-humani-medicini/dovoljenje-za-promet-z-zdravilom/homeopatska-zdravila
45. http://www.uradni-list.si/1/content?id=88546
46. http://www.moja-lekarna.com/c-773-homeopatska-zdravila.aspx
47. http://www.lzs.si/Aktualno/Sporo%C4%8Dilazajavnost/tabid/133/smid/669/ArticleID/60/t/Lekarne-pripravljene-na-homeopatska-zdravila/language/sl-SI/Default.aspx

Polna luna je bila 25. februarja, in kot je razvidno iz grafa, je bil to eden od dni z najmanj prometnimi nesrečami.

Vzrok za mit, da je ob polni luni več prometnih nesreč, je pravzaprav enak kot pri mitu o številu rojstev: potrditvena pristranost. Pri potrditveni pristranosti gre preprosto za to, da si zapomnimo zadetke in pozabimo zgrešitke. Ko vemo, da je polna luna, bomo bolj pozorni na cesti in opazili bomo vsak najmanjši prekršek. Lahko pa se zgodi tudi obratno: zapored bomo opazili nekaj slabih voznikov in nato pogledali na koledar — če bo polna luna, nam bo to padlo v oči in to si bomo zapomnili, če pa na tisti dan ne bo polna luna, bomo zamahnili z roko in pozabili na vse skupaj. Pri teh stvareh se ne moremo zanašati na svoje občutke, temveč moramo pogledati, kaj pravijo podatki.

Avtor naslovne slike: Bob Perry

Knjiga, ki smo jo izbrali za marčevsko branje, je Mastermind Marie Konnikove. Natančneje: Mastermind: How to think like Sherlock Holmes.

Kot vedno se bomo igrali Znanost ali izmišljijo, vabljeni pa, da pripravite tudi svoj set treh člankov in razgibate male sive celice kolegov skeptikov.

Ljubljana: kavarna Mačkon na Trubarjevi 44.

Lokacija v Mariboru bo objavljena naknadno.

V najširšem pomenu besede je vsaka snov, ki si jo lahko zamislimo, »kemična snov«: beseda »kemično« se namreč ne nanaša na črno magijo ali kaj podobno zloveščega, ampak je kemija veda, ki na ravni atomov in molekul preučuje sestavo in lastnosti snovi ter spremembe, ki nastanejo pri reakcijah med njenimi gradniki. Voda je kemična snov. Zrak je zmes kemičnih snovi. V vsaki naši celici vsak trenutek neumorno poteka cela vrsta zapletenih biokemičnih procesov, brez katerih se sploh ne bi mogli spraševati o kemikalijah – ker  nas ne bi bilo.

Kot pa vidimo že na primerih iz uvoda, ima beseda »kemikalije« v vsakdanjem jeziku precej ožji pomen. Z njo navadno označujemo snovi, ki so a) nezaželene, škodljive in b) umetne. Povezujemo jo torej z dvema nasprotjema: umetno/naravno in škodljivo/koristno. Pri tem med vrsticami načeloma velja, da je tisto, kar je naravno, dobro za nas. Tisto, kar »ni naravno« (torej: kar je umetno), pa je vnaprej posajeno na zatožno klop, še zlasti pri hrani, kozmetiki in pogosto tudi pri zdravilih.

Pa malce premečimo in razstavimo ta nasprotja: strup zelene mušnice je povsem naraven, a še zdaleč ni koristen za nas.

Pa malce premečimo in razstavimo ta nasprotja: strup zelene mušnice je povsem naraven, a še zdaleč ni koristen za nas. Aspirin, ki preprečuje tvorjenje krvnih strdkov in s tem rešuje življenja, umetno pridobivamo v laboratoriju. Toda sintetični aspirin, acetilsalicilna kislina, pravzaprav temelji na salicilni kislini, ki je v naravi med drugim prisotna v vrbovem lubju (izvlečke iz njega so že od antike uporabljali proti bolečinam in vročini).^[1] Ločnico med naravnim in umetnim je v resnici veliko teže potegniti, kot se zdi na prvi pogled. Še en primer: inzulin, ki ga morajo nujno jemati nekateri sladkorni bolniki, ker ga njihovo lastno telo ne proizvaja, smo prvotno pridobivali iz živalskih (govejih) slinavk. Danes ga sintetiziramo v laboratoriju – pravzaprav ga za nas proizvajajo bakterije E. coli.^[2]

Če naravno ni nujno dobro in umetno ne nujno slabo (in obratno), kako naj se torej znajdemo, katera snov je koristna in katera škodljiva? Rek pravi, da vrag tiči v podrobnostih, in v tem primeru predvsem v odmerkih. Temeljno faramcevtsko pravilo je, da je »odmerek tisti, ki naredi strup«. Marsikatero zdravilo, vključno z že omenjenim aspirinom, je v preveliki količini nevarno. Vendar to ne velja samo za zdravila, ampak še za marsikaj drugega. Vitamin D je denimo nujno potreben za gradnjo kosti in njegovo pomanjkanje povzroča resno bolezen, rahitis – če ga je preveč, pa deluje toksično in v skrajnem primeru celo povzroči odpoved ledvic.^[3] Konec koncev se lahko v določenih okoliščinah zastrupimo celo z življenjsko pomembno kemikalijo – kisikom.^[4]

Vitamin D je denimo nujno potreben za gradnjo kosti in njegovo pomanjkanje povzroča resno bolezen, rahitis – če ga je preveč, pa deluje toksično in v skrajnem primeru celo povzroči odpoved ledvic.

Vidimo torej, da trditev, da so v določenem izdelku kemikalije, ne pove prav ničesar konkretnega in ne nudi nobene podlage za presojanje o njegovi koristnosti, varnosti, škodljivosti in tako dalje. In prav v tem grmu tiči težava. Ker je beseda »kemično« tako nedoločna, prehajanje med njenimi različnimi pomeni odpira široko polje za (hoteno ali nehoteno) manipuliranje mnenj. To manipuliranje še olajšuje dejstvo, da je beseda »kemično« postala eden glavnih bavbavov, ki strašijo po temah, ki se tičejo zdravja.

Oglejmo si nedaven primer. Na spletni strani Ocean Conservancy lahko med zadržki glede prehranske varnosti genetsko spremenjenega atlantskega lososa, ki naj bi ga v ZDA kmalu začeli komercialno gojiti, pod naslovom Učinki na človeško zdravje: je genetsko spremenjenega lososa zdravo jesti? preberemo naslednje: »Šest kemikalij [...] je v genetsko spremenjenem lososu prisotnih v koncentracijah, ki se za več kot 10 % razlikujejo od konvencionalnega gojenega lososa [...]« Zveni zlovešče, kajne? Toda poglejmo si seznam teh kemikalij: folna kislina, niacin, vitamin B6, magnezij, fosfor in cink. Z drugimi besedami, trije vitamini skupine B, ki ste jih mogoče danes zjutraj vzeli še z nekaj drugimi kot »B kompleks« (če ste noseči, pa prav gotovo jemljete vsaj folno kislino, ki je nujna za ustrezen razvoj plodu) … in trije minerali, ki se prav tako vsi redno pojavljajo v vitaminsko-mineralnih prehranskih dodatkih (te sicer dostikrat jemljemo po nepotrebnem – kar pa je druga tema, v katero se tu ne bomo spuščali). Besedilo je zavajajoče, saj uporabi obtožujočo oznako »kemikalija« v takšnem kontekstu in na tak način, da nepoučenemu ali le nepozornemu bralcu vzbuja vtis, da tako vzgojene ribe vsebujejo neželene (»kemične«) snovi v takšni količini, da bi lahko njihovo uživanje slabo vplivalo na zdravje. Že mogoče, da glede prehranske varnosti tega ali onega GSO obstajajo umestni pomisleki; za ta konkretni primer pa po kratki analizi vidimo, da je privlečen za lase, znotraj votel, okrog ga pa nič ni.

Kaj je nauk te zgodbe? Naslednjič, ko boste srečali besedo »kemikalija« ali »kemično«, se ne ustrašite tako zelo, da bi pozabili zastaviti bistvena vprašanja: »Katera kemikalija? Kakšne so njene lastnosti? V kakšni koncentraciji je prisotna? Kako v tej koncentraciji vpliva na človeka/okolje/mojega morskega prašička?« Ko boste imeli enkrat odgovore pri roki, bo še vedno čas za (utemeljen) strah – ali pa seveda za to, da si boste (prav tako utemeljeno) oddahnili in naredili dolg požirek iz svojega kozarca naravnega in zdravega divodikovega oksida.^[5][6]

Avtor naslovne slike: PMillera4

1. http://en.wikipedia.org/wiki/Aspirin
2. http://en.wikipedia.org/wiki/Insulin
3. http://en.wikipedia.org/wiki/Vitamin_D
4. http://en.wikipedia.org/wiki/Oxygen_toxicity
5. http://www.kvadrati.si/default.asp?kaj=1&id=2010101805584644&tab=arh2010vec
6. O potegavščini z »divodikovim oksidom« glej: »Dihydrogen Monoxide Hoax«. Wikipedia. http://en.wikipedia.org/wiki/Dihydrogen_monoxide_hoax.

[P]o trenutno veljavnih standardih klasična znanost učinkov programiranja Flaške na strukturo vode ne priznava. Analize, ki jih navajamo so bile opravljene na inštitutih, ki se ukvarjajo z alternativnimi vedami.

Na hrvaški strani Flaške pa v kategoriji Steklo sploh ne boste več našli teme Strukturiranje stekla in tudi omenjene opombe pod črto ne. Doc. dr. Davor Horvatić z Oddelka za fiziko na Naravoslovno-matematični fakulteti Univerze v Zagrebu je bil namreč prepričan, da gre za lažno oglaševanje, in je nagovoril hrvaškega zastopnika za Flaško, da je testiral neverjetne trditve proizvajalca o programiranju stekla z orgonskimi topovi in o kvantnih učinkih na vodo.

O zgodbi je poročala tudi oddaja Potrošački kod na HTV 1,^[1] na poizvedovanje pa se je odzvalo tudi hrvaško Ministrstvo za zdravje. Kot je v oddaji lepo razložil dr. Horvatić, ljudje izrazu kvantno pripisujejo mistično razsežnost, kot bi šlo za neko človeku neznano tehnologijo. V resnici pa gre za izkoriščanje neznanja splošne populacije in izrabo izraza za dajanje kredibilnosti izdelku, ki si ga ta ne zasluži. Zato se je dr. Horvatić obrnil na Flaškinega “strokovnjaka” (na spletni strani ima Flaška namreč napisano, da se lahko s kakršnimi koli vprašanji o Flaški in o vodi obrnemo na njihovega strokovnjaka) in vprašal, kakšen je dejanski postopek vgrajevanja informacij z “najnovejšo kvantno tehnologijo”. V odgovor je dobil, da je izumitelj Flaške, Maks Vrečko, gojitelj jagod in da so ga lastne izkušnje prepričale, da zadeva deluje. Izredno strokoven odgovor na konkretno vprašanje, kajne?

Potrošački kod se je obrnil tudi na hrvaški Zavod za javno zdravstvo. Vprašali so jih, ali obstaja razlika med vodo iz pipe in vodo iz flaške. Dr. Željko Dadić je povedal, da so rezultati testiranja pokazali, da med obema vodama ni nikakršne razlike. Táko vodo, kot so jo dali v Flaško, táko so tudi dobili iz nje. Rezultat bi bil enak, ne glede na to, katero steklenico bi uporabili.

Zaradi trdtive o zmanjševanju genotoksičnosti (niti ne tako mimogrede, zdravju neoporečna voda že tako ali tako ni genotoksična) in trdote vode se je odzvala tudi sanitarna inšpekcija Ministrstva za zdravje. Sanitarna inšpekcija je ocenila, da take trdive zavajajo potrošnika in tako je na sodišču že sprožen postopek proti Flaški, za kršitelje pa je predvidenih od 50.000 do 100.000 kun (6.500 do 13.000 evrov) kazni. To pa ni edina posledica poizvedovanja in testiranja nesmiselnih trditev. S hrvaške strani Flaške je proizvajalec namreč umaknil vse trditve o izjemni kvaliteti vode iz Flaške, in tako je, kot je rekel Hrvoje Šimić, ki nas je na vse skupaj opozoril, http://www.flaska.hr postala Flaškina edina “bullshit-free”^[2] stran na svetu.

Zgoraj: slovenska spletna stran, spodaj: hrvaška spletna stran.

O vsem skupaj smo sočasno s to objavo obvestili tudi Zvezo potrošnikov Slovenije, o morebitnem nadaljevanju bomo poročali tukaj.

Avtor naslovne slike: stevendepolo

1. Če bi si oddajo radi ogledali, izberite datum 7. 1. 2013. Novica o Flaški je podana v prvih petih minutah oddaje.
2. Brez larifarija.

Po nekajmesečnem premoru bomo spet skupaj brali. Knjiga, ki smo jo izbrali za naslednje srečanje, je You are not so smart Davida McRaneyja.

Vabljeni na klepet in na rundo ali dve (ali tri ali štiri, če pripravite še svoje) Znanosti ali izmišljije.

Ljubljana: kavarna Mačkon na Trubarjevi 44. – (Facebook dogodek)

Maribor: natančnejša lokacija bo objavljena naknadno.