http://kobrowsky.sopca.com/2007/02/19/kakosem-prakticiral-homeopatijo/

Članek dr. Kobala je, do leta objave, izvrsten in podroben pregled dognanj predvsem na biokemičnem in molekularnem področju potencialnega delovanja živega srebra v telesu. Nekoliko bolj pristranski pa je ravno pri preskoku med farmakotoksikologijo tega elementa in nato možnimi vzroki avtizma, kar hoče poudariti z zadnjimi epidemiološkimi študijami, kjer pa se na žalost avtorjeva sistematičnost pregleda literature nekoliko izgubi. Preskok med »detajli« in »celo sliko«. Opise zaključuje z metodološko slabimi študijami in izpušča nekatere, ki so bile do takrat že narejene, pa so prišle do drugačnih rezultatov. Ampak to niti ni glavni point, ki ga hočem prenesti. Eksperimentov na tem področju najbrž nikoli ne bomo dočakali (ti bi zadali dokončni odgovor), zato pa se moramo zadovoljiti s pregledi, po možnosti sistematičnimi, drugih – malo manj dokaznih študij. Pregledov literature, z namenom poiskati najboljše dokaze za ali proti, je bilo opravljenih kar nekaj (1, 2, 3, 4, 5, 6) in vsi, kljub temu, da se po izbranih študijah nekoliko prekrivajo, zaključujejo enotno: cepiva (naj si bodo MMR ali tista z tiomersalom) niso vzrok za avtizem. Do enakega zaključka so prišle tudi strokovne komisije, na istem bregu pa so tudi slovenski strokovnjaki. Izjeme po tem, kaj si kdo misli, pa itak so in tudi zmeraj, za vsako stvar, bojo, le da v znanstvenih vodah niso dokazno podkovane. Če bi bile, pa bi se stvari seveda drugače vrtele.

A da skočim nazaj med detajle … to še ne pomeni, da živo srebro ni okoljski dejavnik tveganja, lahko se ga namreč tudi vdihuje in poje. Ampak guess what … otroci so dandanes izpostavljeni tisočim kemikalijam (link) in od tega jih je vsaj 200 znano toksičnih. Mogoče pa bi se mogli napori nekaterih usmerit v tiste prizadevne raziskave, ki imajo potencial obroditi kakšno vzročnost! Potem se bomo pa lahko argumentirano in uspešno borili proti sedaj še nerazložljivim boleznim. Da napredka in korakov na področju raziskav genetskih vzrokov avtizma niti ne omenjam…

Competing Interests: ne delam za nobeno podjetje, ki proizvaja ali trži medicinske ali farmacevtske produkte, delam pa na tem, da bi bili ljudje bolj ozaveščeni, razumni in nepristransko informirani.

Vane Savinek

Nekoč sem v svojem tekaškem dnevniku poskusil z podobno potegavščino kot je divodikov monoksid, tokrat na račun E290. Če citiram (nekoliko okrajšano):

“Danes me je šokiralo ko sem postal žejen in nagnil ohlajeno steklenico žlobodre z miljon E-ji. Ha, sem naenkrat rekel, ne, to pa ne. Dost mam! Takole se zažira vsa ta packarija v naše telo samo zato, da je lepše obarvano, obstojno na svoji globalni poti z drugega konca sveta, ravno pravšnjega nedoločljivega okusa, z manj kalorijami in več vitamini. Hopla, pojdimo po staro dobro radensko. In sredi glonk – glonk – glonkanja se mi oko zaustavi na… pa saj ne morem verjeti! E290. Prosim lepo! Ali nismo doslej prav lepo shajali z čednim kupčkom mineralov in mehurčki, ki so nas prijetno žgečkali po grlu sedaj pa kar naenkrat E290. Mi ni dalo miru pa sem šel pogledat še ostale mineralne vode, kar sem jih imel v špajzi in povsod isto – čista nočna mora. Grem vrtat na internet in globlje kot kopljem, bolj me je groza. E290 spada skupino konzervansov skupaj z naprimer 2-(Thiazol-4-yl)benzimidazolom (E233), ki je neprijazen ledvicam, pa nisinom (E234), ki je celo antibiotik.

Kot sem rekel, globlje kot kopljem bolj me je groza. E290 so mnoge države že razglasile za grožnjo človeštvu (!) in se zavzemajo za njegovo omejevanje. Pri nas pa, kot da nismo imeli najboljše mineralne vode na svetu, ne, pazite to, ko sem raziskoval naprej sem ugotovil, da morebitno prisotnost E290 celo najprej odstranijo, potem pa ga nadzorovano dodajajo! In kot papagajčki ji sledijo vsi ostali, domači in uvoženi. Kot da ni dovolj že vseprisotni DVMO (glej tudi -> http://www.dhmo.org/environment.html). Saj res, kako pa je s tem zadnje čase? Ah seveda. Tudi to reč imamo že v plastenkah. Kamorkoli se obrneš… Potem se mi je malce zavrtelo. Stekel sem dol v zidanco in si nalil kozarec cvička.”

Naslednji dan sem pojasnil:

“Kako enostavno in preprosto je narediti bum novico sem hotel pokazat s tem mojim prispevkom, pa mi pač ni čisto uspelo, ali pa preveč. Štos je v tem, da E290 ni čisto nič drugega kot ogljikov dioksid, prisoten v čisto vsaki gazirani pijači – sicer ne bi bila gazirana. Niti ena poved ni bila zlagana, vse je bila resnica, CO2 označujejo z E290 in spada v skupino konzervansov. Če bi bil resen novičarski trač portal bi seveda terjal od odgovornih pojasnila in jih rezal po svoje. Sproti v pojasnilo še to, da je DVMO (divodikov monoksid) oziroma DHMO seveda čisto navadna voda.”

Takšno izjavo podjetja razumem kot zavajanje oz. sprenevedanje. Včasih morda (še) ne moremo razložiti samega delovanja, vedno pa lahko preverimo učinke (v primerjavi s placebom) v dvojno slepih poskusih. In šele takrat, ko se pokaže učinek, postane relevantna tudi sama razlaga delovanja (saj sicer delovanja sploh ni). Zato preprosto vprašanje Flaški: v katerem dvojno slepem poskusu se je pokazal (kateri?) učinek delovanja flaške?

“Obstoja neotipljivih komponent našega življenja” “klasična znanost” ne zanika, saj preučuje vse, kar je, vse, kar obstaja (tudi čustva, vedenje, kvarke,…) – seveda pa le po pravilih logike. Če slednjo zanemarimo, pa res hitro zaidemo na polje pravljic, v katerih nastopajo magične flaške…

Potem pa je potrebno poudariti še en detajl: Kot vir izpostavljenosti se primerja cepivo in konzerva tune… Pri odraslih ljudeh bi to še nekako šlo, čeprav je pomembno tudi vstopno mesto (živo srebro, ki ga zaužijemo s hrano, je deležno drugačnega imunskega odziva kot tisto iz injekcije) Pri otrocih pa je ta primerjava popolnoma neustrezna. Noben dojenček še ne je tunine, ko dobi že večino cepiv. Se bo treba malo bolj potruditi in poiskati realnejše “alternativne” vire za živo srebro, ki naj bi ga prejeli dojenčki…

Kar se tiče 4. reference, pa kar kopiram ven ključne stavke iz povzetka: “The initial and
terminal half-life of Hg in blood after thimerosal exposure was 2.1 and 8.6 days, respectively,
which are significantly shorter than the elimination half-life of Hg after MeHg exposure at
21.5 days. Brain concentrations of total Hg were significantly lower by approximately 3-fold for
the thimerosal-exposed monkeys when compared with the MeHg infants, whereas the average
brain-to-blood concentration ratio was slightly higher for the thimerosal-exposed monkeys (3.5 ±
0.5 vs. 2.5 ± 0.3). A higher percentage of the total Hg in the brain was in the form of inorganic
Hg for the thimerosal-exposed monkeys (34% vs. 7%). The results indicate that MeHg is not a
suitable reference for risk assessment from exposure to thimerosal-derived Hg.” Celotna študija je itak dostopna na povezavi, če bi jo kdo želel prebrati.

Da so jabolka in hruške pomešane je videti tudi iz brezpredmetne navedbe dr. Wakefielda in cepiva MMR, saj je cepivo MMR takoimenovano živo cepivo – vsebuje torej žive viruse, zato nikoli ni vsebovalo timerosala !

Če bi kdo želel prebrati res strokovni članek o Hg in avtizmu, ga najde v Zdravniškem vestniku iz leta 2009: prim. dr. Alfred B. Kobal, dr. med. – Možni vpliv živega srebra na patogenezo avtizma. Najdete ga tudi tukaj: http://www.avtizem.eu/Mozni%20vpliv%20zivega%20srebra%20na%20patogenezo%20avtizma.html